Vodno hiacinto (Eichornia crassipes) so v delti Nila v Egiptu in v provinci Natal v Južni Afriki prvič opazili na začetku 20. stoletja. Ta napadalna vodna rastlina izvira iz Brazilije, kjer pa se v svojem naravnem življenjskem okolju zmerno razvija. Na afriško celino so jo prenesli kot okrasno rastlino in v manj kot stoletju se je razširila po več kot 50 državah po vsem svetu. Ovira plovbo, maši kmetijske namakalne kanale in preprečuje delovanje turbin v hidroelektrarnah. Njena gosta rastlinska preproga, katere površina se lahko podvoji v 12 dnevih, povzroča evtrofijo vode - zmanjšanje vsebnosti kisika v vodah, zaradi visoke stopnje anorganskih snovi in posledično zadušitev podvodnega življenja. Doslej še niso našli učinkovitega sredstva za odstranitev tega vsiljivca, z biološkimi metodami pa se da omejiti njegovo bujno razraščanje. Le en odstotek vnesenih vrst povzroča velike ekološke in ekonomske izgube, kljub temu pa je njihova prisotnost, takoj za uničevanjem naravnih okolij, drugi razlog za izumiranje vrst.