EU je prevzela vodilno vlogo v boju proti globalnemu segrevanju. EU prehiteva načrt svetovne sheme čezmejnega sistema za trgovanje z emisijami toplogrednih plinov. Trgovanje z emisijami naj bi spodbudilo zmanjševanje emisij toplogrednih plinov, a dejstvo je, da bodo imele odločilno besedo v pogajanjih najmočnejše države.

V zadnjih dveh stoletjih je ravnovesje plinov v Zemljinem ozračju ogrozilo človeško delovanje z izpuščanjem plinov tople grede, če posebej z ogljikovim dioksidom. Ta sprememba v ozračju je povzročila porast globalnih temperatur. Globalno ogrevanje je nevarno, saj bo škoda po vsej verjetnosti večja kot dobiček, ker so se ljudje ustalili ob območjih, ki so rodovitnejša in donosnejša, ne morejo pa se enostavno seliti kot ptice, da bi šli za poletjem.

Obstaja vse več dokazov, da je večina globalnega segrevanja v zadnjih petdesetih letih posledica človekovih dejavnosti, pri katerih se sproščajo v ozračje toplogredni plini: vodna para, ogljikov dioksid, metan, dušikov oksid in ozon ter prevladujoča plina dušik in kisik. Ti plini učinkujejo kot orodje in zadržujejo v ozračju nekaj Zemljine toplote. To ohranja Zemljo toplo, vendar pa bi preveč teh plinov povzročilo, da bi se pregrela. Globalno segrevanje lahko povzroči porast ekstremnih klimatskih dogodkov: poplave, suše, nevihte, nalivi, orkanski vetrovi, vročinski valovi, dvig povprečne gladine mora itd.  Te napovedi se slišijo kot da se bomo kmalu znašli v najbolj groznih nočnih morah. Vendar to niso samo grozne sanje, gre za realnost in zato so se države odločile, da se bodo s temi grožnjami spoprijele. Odgovor na napovedi je bilo sprejetje Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja in Kjotski protokol.

Spremembe podnebja je eden temeljnih globalnih problemov. UNFCCC (United Nations Framework Convention on Climate Change - Okvirna konferenca Združenih narodov o podnebnih spremembah) je nastala kot posledica spoznanja, da so podnebne spremembe po obsegu svetovne. Temeljna obveznost UNFCCC je vzpostavitev nadzora nad emisijami škodljivih plinov, ki povzročajo pojav tople grede. Ustanovljena je bila COP (Conference of the Parties – Konferenca pogodbenic), ki redno pregleduje in sprejema odločitve za izvajanje Konvencije. Konvencija je osnovana na načelu skupne odgovornosti držav, ki morajo sprejeti obveznosti za zaustavitev problema segrevanja zemeljskega ozračja, vendar vsebuje zalo malo konkretnih obveznosti, saj so zaradi vztrajanja ZDA iz dogovora o omejevanju emisij CO2 umaknili bolj obvezujoče cilje in časovne roke. Razvite države nenehno poudarjajo pozitivne posledice mednarodnega trgovanja z emisijami, vendar so prav te države ene izmed večjih onesnaževalcev s toplogrednimi plini.

Na tretjem zasedanju COP leta 1997 je bil sprejet Kjotski protokol. Na srečanju v Kjotu so delegati sestavljali protokol pod izrednim političnim pritiskom. Soglasje o besedilu protokola so dosegli tako, da so pustili nekatera ključna sporna vprašanja nerešena in nekaj pomembnih izrazov nedefiniranih. Razvite države obvezuje do obdobja 2008-2012 zmanjšati emisije toplogrednih plinov za vsaj 5 % glede na raven iz leta 1990.

Slovenija se je s podpisom Kjotskega protokola (21.10.1998) obvezala, da bo v primerjavi z letom 1986 - letnica je bila izbrana naknadno, ko je bilo ugotovljeno, da so bile v Sloveniji v tem letu emisije toplogrednih plinov največje - do obdobja 2008-2012 zmanjšala emisije toplogrednih plinov za 8 %.

Kjotski protokol je določil tri mehanizme za doseganje omejevanja emisij toplogrednih plinov: skupno izvajanje (JI – Joint Implementation), mehanizem čistega razvoja (CDM – Clean Development Mechanism) in trgovanje z emisijami (ET – Emission Trading). Ni pa določil sankcij v primeru, če se ukrepi protokola ne bodo upoštevali. Razvite države, še posebej ZDA, so si prizadevale za trgovanje z emisijskimi kvotami in financiranje projektov v manj razvitih državah, kar naj bi omejilo zmanjšanje emisij doma. Torej, če razvita država kot država vlagateljica vloži denar v državo v razvoju, ki je država gostiteljica naj bi se kot posledica naložbe zmanjšale emisije toplogrednih plinov. Država vlagateljica pa naj bi v zameno za vložen denar od države gostiteljice prejela emisijski kredit za določeno količino toplogrednih plinov.

Od podpisa protokola so leta 2001 odstopile ZDA, ki so odgovorne za približno četrtino vseh izpustov toplogrednih plinov. Združene države Amerike so poleg Avstralije ene izmed držav, ki niso ratificirale Kjotskega protokola in jih hkrati štejemo med največje onesnaževalce zraka z izpusti CO2.

Kjotski protokol o zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov je stopil v veljavo 16. februarja 2005. Z rusko ratifikacijo sporazuma so bila izpolnjena merila za to, da sporazum stopi v veljavo – pogoj je namreč podpis 55 držav, ki 'poskrbijo' za 55 odstotkov svetovnih izpustov.

V primerjavi z ostalim svetom ima Evropa nesporno vodilno vlogo v boju proti globalnemu segrevanju. V Evropski uniji živi 5 % svetovnega prebivalstva, ki proizvede kar 15 % vseh toplogrednih plinov. Zavedajoč se teže tega podatka, je EU namerno odigrala konstruktivno vlogo pri pogajanjih o Kjotskem protokolu.  EU je 31. maja 2002 ratificirala Kjotski protokol, s katerim se je zavezala, da bo zmanjšala količino emisij CO2 iz leta 1990 za 8 % do leta 2010.

Januarja 2005 je EU vzpostavila prvi čezmejni sistem za trgovanje s pravicami za izpuščanje toplogrednih plinov, s čimer znatno prehiteva načrt svetovne sheme, ki naj bi bila v okviru Kjotskega protokola vzpostavljena leta 2008. Nova shema EU predvideva, da s 1. januarjem 2005 približno 10.000 evropskih podjetij prične s kupovanjem in prodajo kuponov za emisijo CO2. Vsaka država za svoja podjetja določi dovoljene kvote emisij in če bo določenemu podjetju uspelo proizvesti manj emisij, kot jih določa kvota, bo razliko lahko prodalo. Dobički od prodaje emisijskih kuponov naj bi podjetja spodbudilo k razvoju in uporabi čistih tehnologij. Sistem bo prišel v veljavo postopno, najprej s poskusnim obdobjem med leti 2005 in 2007, temu pa bo sledila druga faza med 2008 in 2012.

Vlade nekaterih držav članic EU so se zavzemale, da bi sistem temeljil na prostovoljni osnovi, toda Parlament je podprl stališče Evropske komisije, da je vzpostavitev sistema obvezna v celotni EU in sicer zaradi okoljevarstvenih razlogov in za preprečevanje izkrivljanja trgov. Prvotno naj bi se shema nanašala samo na onesnaževanje z CO2 in na elektroindustrijo, železarsko, papirno in nekovinsko industrijo, katerih emisije skupaj predstavljajo približno 46 % vseh emisij CO2.

Evropska Komisija je predlagala, da se emisijski kuponi podjetjem delijo brezplačno glede na ugotovljene emisijske vrednosti v preteklosti. Vendar so poslanci Evropskega parlamenta menili, da bi to škodovalo načelu "onesnaževalec plača" in bi bilo nepošteno do podjetij, ki šele vstopajo na trg. Predlagali so kombiniran sistem, kjer bi bila večina kuponov razdeljenih brezplačno, del pa bi jih bil prodan na dražbi. Sklenjen je bil kompromis, ki vladam omogoča, da prva tri leta po uveljavitvi sheme, torej po 1. januarju 2005, na dražbi prodajo 5 % kuponov, v drugi fazi pa 10 %. Po letu 2012 se bo na dražbah lahko prodalo večje količine kuponov.

V skladu s Kjotskim protokolom si industrializirane države pri doseganju zastavljenih ciljev glede zmanjševanja emisij lahko pomagajo s "fleksibilnimi mehanizmi", kot je npr. financiranje projektov za zmanjševanje emisij toplogrednih plinov v drugih državah ali preselitev čistih tehnologij v države v razvoju. Vseeno pa je na vztrajanje Parlamenta Komisija z direktivo jasno določila, da morajo države dajati prednost "domačim" ukrepom.

Evropski parlament je Komisijo  pozval, naj uvede finančno pomoč za bolj zeleno industrializacijo v državah v razvoju.  Na ta način naj bi se izognili izkušnjam onesnaževanja, ki so jih že prestale industrializirane države.

Okoljski ministri EU so Evropski svet pozvali tudi k uveljavljanju ukrepov za zmanjševanje klimatskih sprememb in k oblikovanju »bolj zelene« lizbonske strategije.

Trgovanje z misijami vključuje trgovanje z neizrabljenimi enotami emisij TGP držav, katerih emisije so pod dovoljenim nivojem, z državami, ki ne morejo izpolniti svojih obveznosti in bodo presegale dovoljene emisije v določenem ciljnem obdobju. Dodeljena količina, ki je prenesena, se odšteje od dovoljenih emisij države – prodajalke in prišteje k državi – kupcu.

Trgovanje z emisijami oblikujejo trg emisijskih pravic, kjer se stroški posameznih držav, ki ustrezajo kvantificiranim ciljem, izravnajo. Kot rezultat tega trgovanja so celotni stroški doseganja danih zmanjšanj emisij manjši, zmanjšanja emisij, ki jih lahko uresničimo z danimi sredstvi, pa so večja kot brez tega mehanizma.

Vlade naj bi izdale v svoji državi le toliko dovoljenj, da bo njihova skupna količina emisij enaka ciljni količini emisij. Lastniki dovoljenj lahko dovoljenje obdržijo in emitirajo pline, ali zmanjšajo svojo količino emisij in prodajo dovoljenje. Dejstvo, da dovoljenje ima tržno vrednost, naj bi spodbudilo lastnike k prodajanju dovoljenj in zato zmanjševanju emisij toplogrednih plinov.

Nihče ne trdi, da bo s klimatskimi spremembami konec sveta kot konec narave. Nekateri so prepričani, da so podnebne spremembe naravni odziv. Konec zgodbe o podnebnih spremembah govori le o uničenju sveta, kakršnega poznamo ljudje. Podnebne razmere niso maščevanje za krivice ponižanih in nemočnih. So izziv za tiste, ki zahtevajo prerazporeditev ekonomskih priložnosti, da bi ohranili svet, kakršnega poznajo različne kulturne tradicije. Svet vseh nas. Svet prebivalcev velemest in svet prebivalcev tropskega gozda.

Žalostno je, da svetovna birokracija, ki poskuša zmanjšati vpliv človeštva na podnebne spremembe, bolj kot ukaze, akcije in sankcije, ki bi bili v tem primeru še kako potrebni, uporablja neodločanje, zvezno trgovino in čakanje. Čakanje na leto 2012. Velika utopija je, da pričakujemo, da bo politika storila tisto, za kar obstajajo dobri razlogi ne glede na klimatske spremembe. Vendar za kaj takega, očitno, ni dovolj interesov in vplivnih lobijev. Mogoče pa je napačno, da rešitve iščemo na ravni države, mogoče bi bilo bolje, da bi akterji znotraj globalnega gospodarstva izsilili prerazporeditev ekonomskih priložnosti v korist tistim, ki manj obremenjujejo okolje in ustvarjajo več delovnih mest.

Vsi globalni ukrepi, kako zmanjšati izpuste toplogrednih plinov, kamor sodi tudi Kjotski protokol, so samo preventivni. Odpravljanje posledic pa je lokalnega značaja, torej prepuščeno vsaki državi posebej. Idealno bi bilo, če bi razvite države svoje emisije zmanjšale, državam v razvoju pa bi omogočili gospodarski razvoj brez porasta emisij. Vendar to še zdaleč ni enostavno, saj so nove, energetsko učinkovite in podnebju naklonjene tehnologije drage in jih države v razvoju nimajo.

Kjotski protokol je torej stopil v veljavo, vendar koliko držav ga jemlje resno. Zavedati se moramo, da bodo posledice globalnega ogrevanja, ki še nima prednosti pred našim lastnim udobjem, čutili naši otroci in vnuku. Kar koli bomo storili sedaj, se moramo zavedati, da to moramo storiti. V poskusih globalnih političnih akterjev, da dosežejo zmanjšanje izpusta TGP z dogovori o zmanjševanju s človekovim ravnanjem povzročenih emisij TGP in globalnim trgovanjem z emisijskimi dovoljenji, lahko vidimo kakšna bo kazen za neresnost. V teh poskusih je ocenjeno, da so najpomembnejši instrumenti za doseganje kjotskih ciljev dolgoročni sporazumi, uveljavitev celovitih okoljskih dovoljenj in trgovanje z emisijami. Razvite države bi s takšnim načinom mednarodnega sodelovanja dosegle zmanjšanje svojih emisij z znatno nižjimi stroški, ti projekti pa bi vzpodbudili investicije v države v razvoju.

O uporabi trgovanja z emisijami so mnenja različna. Večina okoljskih nevladnih organizacij nasprotuje uporabi tega instrumenta kot možnost za doseganje emisijskih ciljev, ker so prepričani, da trgovanje z emisijami na nek način omogoča, da se onesnaževanje nadaljuje.

Osnovno vodilo mednarodnega sistema za trgovanje z emisijami toplogrednih plinov je, da države izvajajo ukrepe za njihovo zmanjšanje tam, kjer je to najcenejše. Ker so ukrepi za zmanjševanje emisij v veliki meri rezultat političnih dogovarjanj, je jasno, da imajo odločilno besedo v pogajanjih najmočnejše države. V sistemu trgovanja z emisijami so države, ki bodo, kot kupec, z nakupi enot izpolnjevale emisijske obveznosti z nižjimi stroški kot sicer in države, ki bodo, kot prodajalec, s prodajami enot toplogrednih plinov pridobile precejšen dohodek. Morda bodo te dohodke uporabljale za vpeljavo okolju prijaznejših tehnologij.